nedelja, 08. marec 2009

Marko Čenčič

Peš do Portoroža

Če si je Levstik zaslužil posmrtno slavo s potopisom Popotovanje od Litije do Čateža, čeprav to ni ne vem kakšen športni dogodek in če je Fran Erjavec napisal potopis Iz Ljubljane v Šiško mislimo, da imamo tudi mi, ne samo pravico ampak tudi dolžnost, da opišemo naše doživljaje popotovanja iz Selc do Portoroža.
Ko je skupina mladih entuzijastov iz Selc pred dvanajstimi leti ugotovila, da ni še nikomur uspelo priti iz Selc v Portorož so sklenili, da je to potrebno nemudoma storiti. Prvi poizkus je bil 1. maja 1997, vendar je do sedaj še zaradi nepojasnjenih okoliščin spodletel??? Drugega poskusa smo se lotili veliko bolj resno. Opremljeni z obliži in ostalimi pripomočki smo v petek 26. 7. 2002 ob 4.00 iz Selc krenili na pot.

To so naši doživljaji:
1. dan; petek, 26. 7. 2002
- Start, 4.00
- Za vzpon do vrha Golice je potrebno kar nekaj energije, saj vemo da drži trditev: »rana ura slovenskih fantov grob«
- Po dveh pavzah smo prišli do vrha Golice, kjer smo imeli prvič večji počitek. Tu smo obnovili energijo (ta kratk) .
- Preko Rovt, Črnega kala pod Blegošem, kjer je bila naša najvišja točka pohoda (1144m) smo prispeli v Hotavlje.
- Pred Hotavljami hodimo v gosjem redu, ko ima Mare že peti telefonski klic:
- Živio!
- Živio!
- Vem , da greš na morje. Ali lahko govoriš?
- Ja, lahko.
- Kaj si v koloni?
- Ja…

- 10.30; pridemo v Hotavlje, žeja na višku - gostilna pa zaprta, res čudno.
- Trebija - gostilna, pivo in razstava nogavic.
- Do Žirov telefon še vedno ne da miru. Srečujemo le Polance (kako to?) in znanca - Železnkarja, ki dobro ve za naš podvig. Po nekaj besedah se odpravimo naprej do Žirov, kjer smo ob 14.00.
- Tu dobimo ostalo opremo,težke nahrbtnike (majhna pomoč naših bolšjih polovic) in gremo na pizzo.
- Prva dilema - kam sedaj: na Medvedjek ali na Govejk? Odločimo se za Govejk, ker se sliši bolj varno.
- Zopet vzpon, noge že precej bolijo (prva uporaba Levinovega traku).
- 17.00; Govejk- mudi se nam naprej.
- V Popotovanju od Litije do Čateža Levstik priporoča Jurčiču, da naj opisuje trdega slovenskega kmeta. Eden takih je tudi nam pokazal najbližjo pot in nas pospremil z »prijaznimi« besedami: »Brž, kva še čakate, pejte že!« Napotil nas je po najhujši strmini in goščavi pod daljnovodom do Postote (Pustota –res pravo ime). Verjetno je zadnja noga, ki je padala po tej strmini, pripadala električarjem ob postavitvi daljnovoda.
- Do Godoviča še 4 km. Večer je mrzel, vetroven, vendar je bila noč, preživeta v mokri travi, pravi res užitek.


2.dan; sobota, 27. 7. 2002
- Vsi mokri od rose se zbudimo ob 6.00 in se s težkimi nogami odpravimo do Črnega Kala.
- 8.00; po obilnem zajtrku in kavi nam domačin svetuje prvo omembe vredno bližnjico.
- Pred Colom nas dohiti »Ta mlad Podpučar« in nam dostavi pivo.
- Že smo na Colu in nova bližnjica proti Vipavi. Zopet skozi robide, kjer Tomaž izgubi nogavico cool Max-a.
- 12.00; že vsi naveličani se privlečemo v Vipavo. Ob izviru Vipave se okrepčamo in odmočimo noge.
- 16.00; Podnanos - bife, napori veliki, živce nam kravžlja glasna muzika iz parkiranega avtomobila. »Poboljšamo« mednarodne odnose med Gorenjsko in Primorsko, saj zahtevamo da se stvar utiša.
- Skrbimo za tempo - 4 km/h.
- Med nasadi breskev smo se vzpenjali na kraški Vršič - Vrabče.
- Ujame nas noč in sladko spanje.
- Tišino noči (1.00) prekine glasno rjovenje- medved!!! V zavetju spalne vreče smo zbrano prisluhnili medvedovemu monologu. Ko smo na drugi strani zaslišali lomastenje, smo se zavedali, da smo v resnih težavah. Zaželeli smo si protioklepne spalne vreče. Do jutra nismo zatisnili oči. Kako dolga je lahko noč v medvedji družbi.


3. dan; nedelja, 28. 7. 2002
- 4.30; ekspresno vstajanje, čim prej na glavno cesto. Težkim nogam se to jutro ne posvečamo.
- Pod vtisom nočnih dogodkov hitro napredujemo.
- Zgrešimo Kozino in tako tudi kosilo.
- 15.00; počitek pod viaduktom avtoceste.
- Huda utrujenost, bolečine v nogah, vendar trma nas vleče proti Črnemu Kalu. Tu nas prijazni domačin povabi v vinsko klet.
- Ker ni bilo kosila, se nam je zahotela večerja. Na Črnem Kalu smo izbrali pristno slovensko jed - hamburger. Alešu natakarica s premišljeno potezo odvrne bolečino iz kolena s tem, da mu stopi na prst bose noge.
- V Rižani se nam pridruži kolega, ki se vrača iz morja. Nekaj spijemo, nato pa zaspimo za ogrado v zavetju šole.


4. dan; ponedeljek, 29. 7. 2002
- Spet težko vstajanje ter nadaljevanje poti do Kopra. Vmes britje na prostem.
- Koper; »najdaljše mesto« v Sloveniji…Tu Andrej na robniku pločnika spozna, da je tudi tu asfalt kljub vročini trd – zvije gleženj.
- Izola; edina resnejša osvežitev- kopanje v kampu, v »kristalno čistem« morju nasproti ladjedelnice.
- Belvedere; podpora duha, čeprav ponavadi ne uživamo alkoholnih pijač. Prispeli smo na morje- dež.
- Ugotavljamo, da je slovenska obala še predolga (Jelinčiča že ne bomo volili).
- Strunjan; še zadnja postaja »kripl bataljona«.
- PORTOROŽ; kljub temu, da nas ni pričakalo lokalno vodstvo, smo bili zadovoljni, da smo dosegli svoj cilj.

Aleš Leben, Tomaž Habjan, Andrej Habjan, Borut Fejfar in Marko Čenčič

Rezka Čenčič

100 VRHOV PD ŽELEZNIKI - Pod vplivom dobrih občutkov, lepih vtisov iz gora ter seveda končane akcije 100, je nastala tudi pesmica preko katere nam planinka Rezka sporoča svoja občutja:

V hribe, gore sem se napotila,
da sto vrhov bi osvojila,
za obletnico planinsko stoto,
pridobit čim višjo kvoto.

Tri leta sem hodila neumorno,
večkrat je bilo zelo naporno,
z obraza tekel pot, noge bolele,
a želje še višje so hotele;
tja do visokega Triglava,
kjer pogled v neskončnost nam zaplava.

S prijateljico Mici večkrat skupaj sva hodili,
se mnogo hribovskih lepot pri tem naužili,
veliko lepih vtisov sva dobili,
se vedno srečno sva domov vrnili.

Tako nalogo zdaj sem dokončala,
knjižico do zadnjega kotička "poštempljala".
Visoka moja ni kilometrina,
a tudi hribčke osvajati je umetnina.